Intersport ICI Powerfit  

Zdravo

 

Čestitke tudi vam za organizacijo in hvala za pohvale.

Kar se tiče peklenske hitrosti, se mi zdi, da bi se dalo še kakšno minuto pridobiti tako na kolesu, kjer nisem ravno najbolje podkovan, (čeprav se mi zdi da sva tam največ pridobila na času) kot na plavanju in kajaku ter abzajlu. Res pa je da sva oba dobro podkovana v teku in sva zato pretekla vso progo.

Veliko zaslug za zmago gre Klemenu, ki me je bodril med samim kolesarjenjem in abzajlom.

Da preidem na vaša vprašanja. Zame osebno je bilo najlepše na kajaku. Preden sva prišla do kajaka naju je pral dež, ko pa sva se preoblekla in prišla do vode se je pokazalo sonce in naju grelo vso pot. Kanjon je bil miren in v njem je bilo veliko rac in predvsem ogromno labodov. Za še boljše vzdušje in vriskanje pa je proti koncu poskrbel harmonikaš ki je stal ob bregu in nas spidbujal z domačimi vižami.

Kar pa se tiče najslabšega je to definitivno vzpon na Planico. Ko že enkrat premagaš Križno goro in misliš da je vsega konec se moraš povzpeti še tja gor. Če nebi Klemen imel sendviča, bi sigurno padel dol.Skratka tu se vas vse preklel in se vprašal kaj mi je bilo tega treba, vendar je bilo čez dobre pol ure ves trud poplačan.

Moram še povedat, da preden sva štartala je Klemen rekel zdej je pa tko midva bova šla po najboljših zmožnostih pol bova pa vidla na Šmarjetno al jih bova prehtela pa se borila, al bodo oni naju pa bova šla bolj za zabavo. In na vrh Šmarjetne sva prišla prva in takrat sem se zavedu, da ga bom mogel žgat celo tekmo da bova šla na zmago.

 

Sori ker sem se tok razpisu, pa še enkrat pohvale za organizacijo.

Lep pozdrav

 

Robert Rakovec Intersport ICI Powerfit  

Polaris (MV,SI,DM)

1. Kdo smo?

Polaris je ime orientacijskega kluba, sedež ima sicer v Ljubljani, vendar smo ga pred desetletjem ustanovili prišleki v Ljubljano, ki se nismo čutili dovolj žabarje, da bi pristopili v že obstoječ ljubljanski orientacijski klub. Naša osnovna dejavnost je torej orientacijski tek, vendar nas kot (večinoma nekdanje) tabornike, gornike, jamarje in sploh ljubitelje narave, rekreacije in športa pogosto zamika tudi kaj drugega, kot npr. kak maraton, turno smučanje, planinsko ali taborniško orientacijsko tekmovanje in še kaj.

2. Zakaj in kako na Yogsi AR?

Tako se nam je lani spomladi utrnila ideja, da bi se morda dalo spopasti tudi s pustolovsko dirko. Kar takoj na vrat na nos si na ARS 2004 nismo upali, zato pa smo ga temeljito preučili s ciljem, da se na ARS 2005 pojavimo tudi mi. In ko smo odkrili Yogsi smo takoj vedeli, da je to idealen preskus in trening z ARS 2005. Ker nas je za ARS ekipo 5 (4  + rezerva) smo na vrat na nos med prazniki poiskali še 6. člana, se v skladu s pričakovano pripravljenostjo in z upoštevanem družinskih vezi uparili v dvojke in, da ne bi bilo preveč sporov glede zaporednih številk, ekipe poimenovali po začetnicah članov.

3. Predpriprave:

So se začele že lani poleti, predvsem na navdušenje prodajalcev opreme, saj smo jim v zadnjih mesecih pošteno napolnili blagajne. Drugače pa smo malo skupaj in malo vsak zase preskušali nekatere panoge, nekateri z 12 urnimi pohodi, drugi z nočno nošnjo polomljenih koles, s plavalnimi klepeti in dvakrat s spusti na steni pod Šumberkom pod budnim nadzorom domžalskih jamarjev. Da pa bi na Yogsiju čim bolj okusili razmere ARS, smo nekateri dan pred tekmo odtekli še tek trojk na 28 km.

4. Pričakovanja:

Zelo previdna, nekako smo upali, da bomo prišli skozi progo, po možnosti v času krajšem od 9 ur.

5. Pred štartom:

Ubadanje s pripravo opreme nam je preprečilo načrtovano dopoldansko malico v gostilni. Še več časa pa smo porabili s pripravo kart – kot orientacijski in celo poklicni kartografi smo seveda namesto tistih, ki jih je pripravil organizator kmalu pripravili takšne, ki zaslužijo to ime. Čeprav je Luka na cilju dejal, da so slabe karte del pustolovščine je res, da slabe karte tudi onemogočajo pošteno primerjavo med ekipami, saj namesto znanja pogosto odloča sreča in predvsem poznavanje terena.

6. Na progi:

Po začetnem ogrevanju pri vzponu na Šmarjetno goro smo imeli prvo težavo s »staro« skakalnico – pričakovali smo nekaj podobnega kot je Bloudkova v Planici, tako pa smo mislili, da smo že pri novi, ker sta se kontrolorja skrivala v senci. Dežne kaplje so nas pospešile proti bazenu in nato se je zlilo ravno med našim plavanjem. S čolnom smo po nekaj vijugah ujeli smer in s pomočjo harmonikarja tudi našli mesto izkrcanja. Po točnem azimutu skozi orientacijsko zahteven gozd smo namesto k kontrolni točki zavili k prehitro opaženim kolesom na mostu. Kolesarjenje smo večinoma izvedli v vlakcu, eden najlepših delov trase je bilo vsekakor sleme s Križne Gore na Planico. Dva spusta – prvi s kolesom in drugi z mosta – in kar nepričakovano hitro smo bili na cilju.

7. Natežja panoga: nošnja kajaka.
8. Najlažja panoga: vse razen nošnje kajaka.
9. Zanimivosti: prednost boljše karte pred ostalimi ekipami je bila še posebej očitna na odseku od Krive ščuke do vznožja vzpona na Križno Goro, ko smo sestavili vlak in kdor je prehitel »lokomotivo« se je praviloma čez nekaj časa ponovno znašel na repu.
10. Odzivi na rezultat: neverjetno, super!
11. Naslednji dan: nekaj bolečin v mišicah,  ne toliko, da bi pokvarilo dober vtis tekmovanja, še najbolj se upira spiranje blata s kolesa
12. Čez tri dni: vse težave so pozabljene, ostaja le še navdušenje nad tekmo
13. Pripombe: ker smo prvič na takšni dirki itak ne vemo, kaj bi lahko bilo slabše ali boljše, v glavnem se nam je zdelo super, nekaj pripombic pa le:

-         Karte bi morale biti boljše, predvsem pa bi morale biti kontrolne točke označene NA karti (ne nekaj cm dol s karte, kot sta bili KT 3 in KT 5) in v primeru opisa mora biti jasno, kje se kontrolna točka res nahaja (cerkev se že najde, gostilne v nekem kraju pa po imenu lahko najdejo le domačini in so tako v prednosti) – karta mora biti pri vsakem tekmovanju, ki vključuje orientacijo tako dobra, da izključi vpliv sreče ali ključno prednost poznavanja terena in ker je v Sloveniji dobrih kart več kot dovolj...

-         Kontrolne točke so bile preslabo označene in večkrat smo le ugibali, ali na travi sedeči in počivajoči osebki predstavljajo kontrolno točko ali ne. V orientaciji običajno postavimo tristrano rdeče belo prizmo in dileme ni.

-         Potrjevanje prisotnosti na kontrolnih točkah sicer pri takšnem številu ekip ni zelo problematično, ker ima kontrolor svoj seznam, tako so sponke povzročale le zamude in slabo voljo. Orientacisti potrjujemo prisotnost s pomočjo posebnih luknjačev, ki jih premore tudi marsikak taborniški rod, ali pa z elektronskim sistemom, ki se ga da za ne preveliko ceno izposoditi pri Orientacijski zvezi Slovenije in omogoča takojšnjo primerjavo časov etap.